Looksmelltasteheartouch: April 2011

Monday 25 April 2011

"Don't just do something - sit there!"

"I do yoga so that I can stay flexible enough to kick my own arse if necessary." ~Betsy Cañas Garmon

Wednesday 20 April 2011

WE WILL SURVIVE!

This is what Shinichi Osawa said to us last Friday at the opening party of Bershka store in Shibuya! "We will survive!"
The sound of these words keeps echoing in my head as I think about life, music, joy, earthquakes, love, home, Tokyo, ups&downs...

The sound of these songs keeps echoing as well...

Tuesday 19 April 2011

HAIKUJI O MINLJIVOSTI

HAIKUJI O MINLJIVOSTI

"Življenje ni nič drugega kot minljiv trenutek, zato ne zapravi niti ene sekunde za nekaj, kar te ne spravlja v smeh" (Jamie Hall)

Počasi se na Japonskem zaključuje sezona cvetenja češenj. V srcih ljudi je dogodek zapisan kot največji japonski praznik, z močno nacionalno simboliko češnjevih cvetov. Hanami pomeni opazovanje češenj, danes v obliki piknikov v prenatrpanih parkih, tradicionalno pa gre za trenutek, ko se samuraj ustavi in ob krkhosti cvetov premišljuje o minljivosti, lastnosti nenehno spreminjajoče se narave, ki v enem trenutku ponuja neizmerno nepoto življenja in jo v neslednjem vzame.
Letošnji hanami je bil v znamenju velike naravne katastrofe, ki je opustošila vzhodno obalo Japonske. Minljivost. Tla še vedno drhtijo pod nami, ko s prilatelji posedamov parku pod ražnatimi zavesami sakur, in nas opominjajo, da je življenje dar.
Japonska vlada je izrazila željo, da se v znamenje solidarnosti z žrtvami ljudje odpoveju praznovanju, a mnogi so menili, da še nikoli ni bilo idealnejšega časa, da se zberejo skupaj, preženejo tesnobo iz src in jih napolnejo z lepoto nežnih cvetov, ki tako simbolično hitro ovenejo.
Parki so polni. Popotresnih sunkov so se ljudje navadili. Zavedanje minljivosti je postalo del vsakdana.

Velikokrat sem razmišljala o tej fundamentalni razliki med vzhodnjaškim in zahodnjaškim načinom razmišljanja. Šele zdaj razumem, kako je uspelo ljudstvom vzhoda ponotranjiti idejo o spreminjanju. Tibetanska mandala govori o skrbnem grajenju čudovite slike iz peska, ki je uničena z enim samim gibom. Indijska filozofija naše bivanje predstavlja kot mayo, iluzijo, ki je podrejena neskončnemu ciklu stvarjenja, vzdrževanja in uničenja. Spreminjanje obstaja na vsakodnevni ravni, rojstvo in smrt, stvarjenje in konec so stvar prav vsakega trenutka. A le kako tega ne bi razumel, ko pa se tla večkrat na dan zamajejo pod teboj ali ko ti grozi katera od drugih velikih naravnih nevarnosti, ki se rade spehodijo po azijskih tleh.

Zahodna miselnost neguje idejo o večnosti. Monumentalne stavbe Evrope v kontrastu s krhkimi azijskimi hiškami so dober pokazatelj oklepanja trenutnega stanja, zavračanja minevanja.
V krščanski filozofiji poznamo eno stvarjenje in en konec, katerga se vsi bojimo. To sem spoznala ob pozornem spremljanju medijev, ki so razkrili globoko lakoto ljudi po zgodbah apokalipse. Najbolj privlačno je ravno tisto, česar se najbolj bojimo. Zdelo se mi je, da svet hlasta za slabimi novicami. Ni bilo dovolj, da je skoraj trideset tisoč ljudi izgubilo življenja, svet je potreboval več, grožnjo, ki preti prav vsakemu od nas. Nuklearno katastrofo.
Kako zelo smo nesposobni sočutja, če nismo sami neposredno vpleteni v situacijo. Mediji so to izkoristili v svoj prid, poltiki so to izkoristili v svoj prid, ljudstvo pa je hranilo svoje strahove pred apokalipso. Tistim zadnjim dnem uničenja, ki ga znajo mnogi napovedati v že naravnost izprijenih fantazijah človekovega kaznovanja. Kot da se ne bi zavedali, da bo z apokalipso ali brez na koncu umrl prav vsak, na tak ali drugačen način. Kot da ne bi z boleznijo šli vsak čez svoj pekel, z nesrečo v svoj osebni konec sveta. In vsaka sprememba nas šokira, konec, kot da ne bi vedeli, da prihaja.

Pred prihodom na Japonsko sem v Indiji naletela na učitelja Vedante, ene izmed vej indijske filozofije, in govoril je o vlogi človeka v stvarstvu. Krščanska miselnost postavlja človeka v center sveta, na prestol stvarstva, Vedanta pa človeku odvzame krono. Resničnost in iluzija igrata svojo igro z ali brez nas in naša najpomembnejša, pa tudi najtežja naloga je ponotranjiti to zavednje. Opustiti antropocentrično razmišljanje: človek je center vesolja. Opustiti egocentrično razmišljanje: jaz sem center vsega, kar se zgodi. Šele na ta način lahko občutimo pravo sočutje. Ko nehamo presojati situacijo glede na to, kako vpliva na nas, in ko se nehamo čutiti dolžne podajati svoje mnenje, takrat lahko govorimo o pravem sočutju in ljubezni, o pravem razumevanju Boga.
Če bi razmišljali na ta način, potem bi bile novice iz Japonske popolnoma drugačne. Govorile bi o neverjetnem ljudstvu, ki se spopada s posledicami velike katastrofe mirno in stoično. Govorile bi o žrtvah, o preživelih in njihovih zgodbah, o brezdomcih. Namesto tega govorijo o nuklearni elektrarni, s katero smo našli način kako se vplesti v oddaljeno tragedijo in spet sami sebe postaviti v njeno središče. Kot da nismo bili sposobni ohraniti zanimanje za realne žrtve, so nas mediji zalagali z grožnjami potencialne jederske nevarnosti, ki ni, vsaj zaenkrat še, terjala prav nobenega življenja. Kot da bi popolnoma ignorirali uradne izjave znanstvenikov, ki govorijo, da dogodki v Fukušimi ne bodo prinesli posledic širšemu okolju, smo v vesteh videli samo najslabše. Grožnjo zase.

Lahko rečem, da sem po svoje vesela, da sem na Japonskem ravno v tem času. Da delim izkušnjo. Izkušnjo, ki zaznamuje. Da se z ljudmi veselim in preganjam tesnobo. Življenje gre naprej. Težnja po tem je opazna na vsakem koraku. Živeti dalje. Delovati, kot da boš večno, a se hkrati zavedati, da ne boš.

Velikokrat me prešine ironična misel, ki je nastala na podlagi tega mojega nenavadnega potovanja. Ko sem bila v Indiji, bolna ali utrujena od hrupa, umazanije in kaosa, me je velikokrat potolažila misel, da se kmalu odpravljam na Japonsko, ki je znana po svoji čistoči, urejenosti in varnosti. Zdaj sem tukaj in tla se majejo pod nogami, v zraku je grožnja radiacije. Pa vendar sem rada tukaj. Prav tako kot sem rada v Indiji. Udobje je relativno, varnost pa je mit. Iluzija, za katero se vsi ženemo in nas vedno pusti razočarane. Zdaj je, zdaj ni. Polagati temelje svojega življenja na zagotavljanju varnosti ne prinese osebne sreče, kvečjem visoke zavarovalne premije. Življenje je polno presenečenj. Ko sem se po novem letu opravljala na pot, res nisem pričakovala, da me bodo v Indiji pojedle žuželke, da se bom en mesec borila z drisko in da bo na Japonkem praktično kot da bi bil na ladji, zelo nestabilno.
Pa vendar sem srečnejša. Sprehodi po čudovitem spomladanskem Tokiju mi prikličejo solze v oči. Občutenje lepote je intenzivnejše, če se zavedeš spremenjlive narave sveta, njenega kroga stvarjenj in uničenj.

Ko iščem besede za zaključek, me presenti še en potres. Pa naj bo to zaključek. Zemlja ni huda, Zemlja gre svojo pot. Živi svojo dharmo. In mi smo samo naključni potniki na tem veslojskem plovilu.

Saturday 9 April 2011

God is a DJ

I went to my 'God is a DJ' Nakata Yasutaka's party on monday, which was exactly one year after I last saw him. That was my final night in Japan, and I thought it's the most appropriate to conclude the whole Tokyo story with going to the club, seeing Nakata, trying to reach the front row (in which I actually succeeded), dancing and than going to the airport, tired enough to sleep the whole way home. With the help of my friends, the night was perfect.

So, here I am now, back in Tokyo, anxiously waiting for new Capsule's album, NOT titled Killer Wave, but World of Fantasy.

Jumper, maybe still my favorite Capsule's song. This song turned on the 'dance button' in me. The 'Old Me' became the 'New Me'.

Nakata Yasutaka, producer of Capsule and Perfume

Crazy crowd (Air Daikanyama, REd by t.o.t. party on 4.4.2011)