Varanasi- The city of Light (1)

Here is the article that I wrote for Joga Portal, but I also want to have it here on my blog. It's about one of my favorite places on Earth, Varanasi... Since I have no intention of translating it, I will post lots of photos in another blog instead. 

VARANASI, MESTO LUČI

Varanasi. Mesto luči. Mesto, v katerega sem se nehote zaljubila in ga vzela za svojega. Postala njegova. Kako se je to zgodilo, ne vem. Zakaj, prav tako ne. A vem, da mi srce bije hitreje, ko stopam po njegovih ozkih ulicah, da mi lica zardijo, ko se iz gneče stare tržnice prebijem do stopnic, ki vodijo k reki in ugledam Ganges. Ali v tem kraju najdem mir, razsvetljenje, moksho, tako kot mnogi iskalci, ki se že tisočletja zgrinjajo v to najsvetejše hindujsko mesto v iskanju odrešitve? Niti ne. A kljub temu verjamem zapisu, ki sem ga pred dnevi odkrila v neki knjigi, da je že samo spati v Varanasiju učinkovitejše od prakticiranja joge kjerkoli drugje.

Pred osmimi leti sem prvič svojo nogo položila na ta ljuba tla. Varanasi. Benares. Kashi. Tri imena enega kraja, ki vzbujajo pričakovanja mistike in čarobnosti. Ali me je ta prvi stik navdušil? Sploh ne. Hotelska soba polna miši, ki so se kratkočasile s skrivanjem po moji prtljagi in čevljih. Opice, ki so se obešale na rešetke oken in preko njih renčale z jeznimi zobmi. Ulice polne najrazličnejših iztrebkov in vlage, ki jih je pomešala v neverjetno mešanico sluzi in smradu. Gromozanski biki in vodni bivoli, kot da bi ušli iz praveka, pred katerimi sem prestrašena skakala v stran, ko so se nonšalantno prebijali mimo skupaj stisnjenih stavb. Pa gekoti, zeleni kuščarji, ki so kraljevali na stenah kopalnic in sob. Gobavci, berači in nadležni trgovci, ki ti ponujajo vse od svile pa do opija. In nenazadnje, glavna 'atrakcija'- trupla, ki jih procesije pogrebnikov in svojcev na nosilih vodijo k Gangi, kjer jih na grmadah sežgejo in pepel stresejo v sveto reko. Ne, prvi vtisi mesta me niso prepričali. Toda počasi, počasi sem se tajala. V treh dneh sem začela čutiti mogočnost starih sten, mistiko Gangesa, prijaznost ljudi, ki se kar naenkrat niso več zdeli vsiljivi, temveč topli in polni smeha in šal. Ko sem  čez kak teden mesto zapuščala, sem vedela, da se želim vrniti.

Varanasi velja za najstarejšo živečo naselbino na svetu. Arijci so na bregove Gangesa prišli okoli leta 1000 pred Kristusom, toda prostor so pred tem že stoletja, morda celo celo tisočletja, naseljevali Dravidi, indijski staroselci. Le ti so gojili kult plodnosti in častili boginjo mati ter Pašupatija, gospodarja zveri, ki je prototip današnjega boga Šive. Arijci so s seboj prinesli Vede, starodavna besedila, ki predstavljajo osnovo indijske filozofije in kulture. Toda kult Pašupatija je bil tako močan, da ga niso mogli izkoreniniti, zato so ga sprejeli v panteon svojih bogov. Šiva, kot je kmalu postal znan, je čisto drugačen od vseh drugih arijskih božanstev, posut je s pepelom, ovit v kače hodi naokoli v spremstvu zloveščih demonov, kadi marihuano in živi na sežigališčih in pokopališčih. A vendar je s svojo priljubljenostjo kmalu zasedel vrhovni prestol nebes in v eni od treh glavnih vej hinduizma, šivaizmu, še danes velja za vrhovnega Boga. Pravijo, da je ravno srečanje dravidske in arijske kulture na področju Benaresa krivo za nastanek sodobnega hinduizma. 

In  Šiva si je od vseh mest za svoje domovanje izbral ravno Varanasi ter se zaobljubil, da ga nikoli ne zapusti.

Pomembnost Varanasija gre pripisati Gangi, ki naj bi imela moč očiščevanja grehov. Obredno umivanje v njenih vodah izbriše vse grehe in umreti ter biti sežgan na njenih bregovih pomeni avtocesto v nebesa. Reinkarnacija, krog nenehnih rojstev in smrti, se zaključi brez dodatnega prizadevanja, joge ali prestajanja pokore. Cela Ganga je sveta, a v Varanasiju je najsvetejša. Ravno zato je mesto vsak dan preplavljeno z gručami romarjev, ki iščejo očiščenje, s sadhuji, svetimi možmi, ki iščejo moksho, in s starimi in bolnimi, ki mirno čakajo na smrt, na trenutek, ko jim Šiva zašepeta Taraka mantro in jih osvobodi.

Če želimo razumeti mistični pomen Gangesa, moramo poznati ozadje hindujske filozofije. Vesolje je kombinacija dveh principov, moškega in ženskega, zavesti in energije, in življenje ne more obstajati brez njune interakcije. Šiva kot v večno meditacijo zatopljeni jogi na vrhu v meglo ovitih gora predstavlja zavest, moški princip, Šakti, ženska energija, pa je tista, ki predstavlja moč, gibanje in materijo. Ganga je simbol Šakti, je utelešenje univerzalnega ženskega principa, je mati. Ganga Maa. Sprva je bila Ganga boginja v nebesih, a kralj Bhagirath jo je zaprosil, naj pride na Zemljo, da bi odrešila njegove sorodnike, ki so bili ujeti v vicah. Ganga bi kralju z veseljem ustregla, a vedela je, da bi s svojo močjo uničila Zemljo, ko bi se v slapu spuščala iz neba. Na pomoč je priskočil Šiva, ki je njen padec prestregel s svojimi lasmi, iz katerih se je lahko reka počasi izlila na vrhove Himalaje in iz njih proti Bengalskemu zalivu. Na poti je naletela na Varanasi, kar nakazuje, da je po mitološkem izročilu mesto obstajalo tu še pred njenim prihodom. Že od Vedskih časov dalje se na njenih bregovih vsak dan odvije prečudovit obred Ganga Aarti, kjer svečeniki s krožnimi gibi ognja počastijo svojo preljubo boginjo.

Tri leta po svojem prvem obisku sem se vrnila. Pred tem sem nekaj mesecev potovala po jugu Indije in ves čas sem se potihoma veselila Varanasija. Brez, da bi dobro vedela zakaj, v spominu sem namreč nosila neljube prigode z lokalnimi zvermi in drsanje po razmazanih iztrebkih sredi ceste, pa vendar. Nekaj toplega je barvalo te spomine, misel na mirno brezčasnost nabrežja, misel na malega fantka, ki me je s celotedensko psihološko vojno, ki sva jo igrala, prepričal v nakup škatlice barv, ki jih sploh ne rabim, a jih še danes hranim kot drobno osebno relikvijo. Toda v trenutku, ko sem prvič spet ugledala reko, sem razumela. Da je to mesto, ki je po nekem bizarnem naključju ukradlo moje srce. Tokrat sem ostala cel mesec. Imela sem že karto za drugam, a me je ravno na noč odhoda neznosno bolel trebuh, tako da sem se odločila zamuditi vlak. Zjutraj sem bila sicer čudežno zdrava, domačini so mi razložili, da pač Šiva ni želel, da bi že šla. Pa sem ostala še nekaj dni. In ko mi je končno uspelo odpotovati proti severu, sem se kmalu vrnila. Še za nekaj dni. Začarana sem bila, pa kaj potem.

Dneve sem preživljala ob dolgih sprehodih, ob pitju čaja in klepetanju s prijatelji, starimi in novimi. Nič posebnega, bi lahko rekla, pa vendar ti dnevi rišejo moje najdragocenejše spomine. Dan v Varanasiju je zanimiv od jutra do večera, na svoj način. Če se prepustiš, da te tok odpelje, od enega nasmeha do drugega.

Stari del Benaresa je sestavljen iz dveh delov in sicer iz ghatov in galijev. Ghati so stopnice, ki vodijo do reke in pokrivajo okoli sedem kilometrov njenih bregov. Galiji so ozke stare uličice, široke od enega pa do štirih metrov, ki se raztezajo zadaj za ghati. Ghati so na odprtem, obsijani z močnim soncem, v galije pa sonce nikoli ne zaide, ulice so hladne in vlažne.

Ghati predstavljajo platformo hindujskega verskega vsakdana. Tu, na bregovih Gangesa, ljudje vsako jutro opravljajo obredne molitve, do pasu v vodi z dlanmi ali posodo zajamejo vodo in jo obrnjeni proti soncu zlijejo nazaj, kot daritev. V zavetju starodavnih stopnic se odvijajo najrazličnejši rituali življenja in smrti. Hkrati pa je to tudi prostor ležernega družabnega življenja, tako značilnega za Benares. Male stojnice z začinjenim indijskim čajem, kjer turisti posedajo z domačini, stari in mladi, ki s strastno gorečnostjo v nebo spuščajo zmaje, otroci, ki prodajajo razglednice, krotilci kač, ki v košarah prenašajo naokoli svoje kobre. Na ghatih se lahko pobriješ ali si pustiš prerokovati iz dlani. Če sediš na klopci in mirno srkaš svoj čaj, lahko v enem samem pogledu ujameš goreče truplo na grmadi, človeka, ki si zraven umiva zobe, žensko, ki v vodi svete reke pere svoje sarije, psička, ki je ravnokar poginil, kozico, ki se je ravno skotila in kričeče otroke, ki igrajo badminton. Resnično. Življenje in smrt sobivata in se odvijata na očeh vseh, brez tabujev in nam tako dragocene zasebnosti.

Najjužnejši je Assi ghat, poimenovan po reki, ki se tam združi z Gangesom. Assi velja za mirnejši predel Varanasija. Če si turist in se želiš izogniti hrupu in gneči, značilni za Gadaulijo, osrednji predel starega mesta, potem poiščeš svoje domovanje tukaj. Ker sem sama vedno rada v centru dogajanja in me kaos ne moti, se do Assi ghata rada samo sprehodim. Tam se namreč nahaja nekaj mojih najljubših knjigarn, pravih zakladnic znanja o mitologiji, filozofiji, jogi in indijski literaturi.

Vsak naslednji sklop stopnic ima svoje ime, prvi pomembnejši na poti proti severu je Harishchandra Ghat. Gre za enega od dveh pogrebnih sežigališč in ta je drugi po pomembnosti. Zadaj za ognjenimi grmadami se dviga tudi kemični krematorij, kjer upepelijo reveže, ki nimajo denarja za drva. Sežig z ognjem je namreč zelo drag in privoščijo si ga lahko le nekateri.

Ogenj ima v indijski mitologiji očiščevalno moč. Ko truplo gori, vroči zublji simbolično požgejo karmo, ki si jo je umrli nakopal v svojem življenju. Obstajajo pa tudi ljudje, ki tega očiščenja ne potrebujejo. Nosečnice in dojenčki, ti so brez greha. Sadhuji, sveti možje prav tako. Pa tisti, ki so zboleli za kugo- ti so že bili kaznovani za svoje napake in potemtakem prosti grehov že za časa svojega življenja. In še tisti, ki jih je pičila kobra. Kobra je žival, ki jo mitologija povezuje z bogom Šivo, kar pomeni, da jih je Šiva sam ubil, a s tem tudi blagoslovil. Trupla omenjenih torej ne končajo na grmadi, temveč jih, obtežene s kamni, odvržejo na sredino reke, sadhuje celo povežejo v sedeč meditativni položaj. Takšni pogrebi se vsake toliko ponesrečijo, vezi se razrahljajo, iz česar izvira mnogo zgodbic šokiranih turistov, ki se nič hudega sluteč s čolnom vozijo po Gangi in zadanejo ob napihnjen povoj, ki se izkaže za mrtvega človeka. “Burning is learning. Cremation is Education,” je priljubljen stavek možakarjev, ki ti, vsak malo po svoje, razlagajo pomen pogrebnih običajev, medtem ko strmiš v zublje, ki požirajo obliko človeškega telesa in se soočaš s svojim lastnim odnosom do smrti. 

Višje proti severu se nahaja Pandhey Ghat, znan po priljubljeni postojanki “No Problem Tea and Boat”, kjer se skoraj vsak mimoidoči ustavi na čaj potem pa, kot po pravilu,  izgubi občutek za čas. Opazovanje ljudi in mirnega toka reke te namreč potegne v stanje, ki je najbližje pojmovanju biti 'tukaj in zdaj'. Kot da bi neprekinjen tok vode in ljudi spral vse misli, te posrkal v, kljub hrupni okolici,  notranjo tišino. Praznino. Kot da bi se znašel v območju brezčasnosti. Prizor, ki se ti razpira iz omenjene razgledne točke bi se namreč lahko zgodil v katerem koli obdobju zgodovine. Danes. Pred sto leti. Pred tremi tisočletji. Počasno motno vodovje. Vaški romarji, prihajajoči v lesenih čolnih na vesla. Vodni bivoli, kot mitične živali iz pradavnine, ki se namakajo v blatnih bregovih in tacajo po soncu nastavljenih oblačilih, ki so jih ženske razobesile po pranju.. Starodavni  zidovi, ki se dvigajo za tvojim hrbtom in puščava na drugem bregu, kjer konji dirjajo med sušilnicami kravjih iztrebkov, namenjenih za kurjavo. Trenutki, v katerih hkrati obstaja cel čas, cela zgodovina.

Naprej proti severu leži danes najpomembnejši  Dasashvamedha Ghat. Tu se vsak večer odvije starodaven vedski ritual Ganga Aarti. Mladi svečeniki, kot da bi bili liki iz Mahabharate, stojijo na platformah ob reki in s cikličnimi gibi rok in pripomočkov, ki ponazarjajo pet glavnih elementov vesolja, prikazujejo kozmični ples stvarjenja, vzdrževanja in uničenja. Obred je zelo spektakularen, vonj kadila, cingljanje zvoncev, bleščeča oblačila menihov in posvečeni sladkorčki pritegnejo prav  vse čute in te popeljejo v globoka zaznavanja hindujske mistike in pobožnosti. Sodeluješ lahko tudi kot nehindujec- lahko daruješ denar za reveže, si z rdečo barvo odtisneš piko na svoje tretje oko in prižgeš svečko, ki jo v posteljici rož  položiš na gladino Gange, s tem pa izboljšaš karmo svoje družine. Roko na srce, obred je zelo podoben našim mašam, le da je veliko bolj živahen, pisan in hrupen. 

Žal ima vse najlepše tudi svojo temačno plat. Ravno Ganga Aarti je bila namreč v zadnjih letih nemalokrat tarča terorističnih napadov, ki so terjali prenekatero nedolžno življenje, ukradeno v najbolj posvečenih trenutkih.

Še nekaj minut hoje te pripelje do Manikarnika Ghata,ki velja za glavno sežigališče trupel. Osvoboditev je zagotovljena vsem upepeljenim na stopnicah, ki naj bi obstajale davno pred nastankom vesolja. Ravno tu je Šiva odplesal svoj kozmični ples stvarjenja in tu pleše ples uničenja. Tudi ko bo celotno vesolje uničeno, bo Manikarnika Ghat edini prostor, ki bo ostal nedotaknjen. 

Fotografiranje je tukaj strogo prepovedano, a vseeno si lahko ogleduješ pogrebne sprevode enega za drugim, kako nosijo svoje umrle do vode, jih obredno okopajo, položijo na kup drv ter svečano prižgejo večni ogenj. “Ram Nam Satya Hai. Božje ime je resnica”, je mantra, s katero pospremijo pogrebni ritual. Ravno to razločuje Varanasi od drugih indijskih mest. Smašan oziroma sežigališča so drugje smatrana za energetsko nečista in zato odmaknjena izven naselbin, tu pa so postavljena v samo osrčje kraja in predstavljajo njegova najsvetejša tla. Naj se še tako nenavadno sliši, smrt je v Benaresu del življenja, in tudi kot obiskovalec kaj hitro opraviš s svojimi predsodki, saj se spominjanju nanjo preprosto ne moreš izogniti.

Najbolj nenavadni prebivalci smašanov pa so nedvomno aghoriji, tantrični puščavniki, ki meditirajo na truplih, jejo njihovo meso, konzumirajo veliko drog in alkohola in z magičnimi triki lovijo duše ter jih zasužnjijo. Ravno preko vpletanja v nečiste plati življenja naj bi poskušali razumeti enost in enakost vseh stvari v vesolju. Nedualizem. Vse je sveto. Omenjenih tantrikov lahko srečaš kar nekaj, spoznaš jih po črnih ogrinjalih in lobanjah, ki jih nosijo s seboj, a njihovih praks ne vidiš,  izvajali naj bi jih samo v objemu noči, ko so ljudje poskriti v svojih varnih domovih.

Aghoriji pa niso edini puščavniki, na katere naletiš ob bregovih Gangesa. Sadhuji, sveti možje, ki naj bi jih bilo v Indiji kar pet milijonov, imajo Varanasi za svoj duhovni dom. Eni oblečeni v oranžna ogrinjala, drugi goli in posuti s pepelom, pripadniki najrazličnejših nasledstev in tradicij ter sledilci prenekaterih duhovnih praks hindujcem simbolizirajo princip Boga, zato se izjemno spoštovani. Odrekli so se družini, imetju, statusu in udobju. Vse kar so obdržali je kanglica za vodo in odeja, s katero si posteljejo v samotnih nočeh, ko brezciljno in brezčasno romajo preko podceline od enega svetega kraja do drugega. Kamorkoli pridejo, so jih ljudje veseli, prinesejo jim hrano in darove, v zameno pa prejmejo modro besedo ali blagoslov. Sadhuje lahko umestimo v tri glavne skupine in sicer med tiste, ki častijo Šivo, tiste, ki za vrhovnega Boga priznavajo Višnuja in pa tantrične sadhuje, ki so častilci Šakti, boginje. Njihove duhovne poti pa se razlikujejo na še več načinov. Filozofi, čarovniki, jogiji, asketi- eni v ponavljanju mantre, drugi v zahtevnem jogijskem položaju, tretji v globoki meditaciji in spet četrti, ki s trpinčenjem svojega telesa premagujejo njegove spone in morda celo pridobivajo čudodelne moči. In naj ne pozabim omeniti tistih, ki cele dneve okoli ognja kadijo hašiš, eni za širjenje zavesti, drugi za kratkočasenje. Na videz lahka, a v resnici težavna duhovna pot nedejavnosti. Naj dodam, da niso vsi postali sadhuji zaradi duhovnih razlogov, mnogi se se na to pot podali v bežanju pred roko pravice ali pa odgovornostjo, ki jo je zahteval njihov družbeni položaj. A sadhu nima preteklosti. Nima kaste in nima karme. Ima pa kot ocean globoke oči, polne miru in mogočnosti. In nemalokrat tudi odličen smisel za humor, kar me spomni na besede Swamija Sivanande, ki je zapisal, da je ravno humor tisti, ko govori o duhovnem napredku posameznika. 

Nad ghati pa se razprostirajo galiji, ozke uličice, komercialni del starega mesta. Tu najdemo trgovinice, restavracije, slaščičarne in mnogo glasbenih šol. Glasba igra v Benaresu pomembno vlogo, že stoletja se tu šolajo najboljši indijski  glasbeniki in tudi nemalo tujih ljubiteljev indijske klasične glasbe ravno v okrilju tega strega mesta poišče svojega učitelja ter se za nekaj let prepusti njegovemu vodstvu. Glasba je tukaj ne le umetnost, temveč joga, pot, prek katere častiš najvišjega, se osvobodiš ega in svojo bit zliješ z božanskim. Tudi nasploh Varanasi že od nekdaj velja za mesto znanja in učenosti. Sanskrt, filozofija in umetnost so poleg že omenjene glasbe le nekatere izmed ved, ki so tu našle svoje vrhovno domovanje in privabljale znanja in modrosti željne ume iz vsega sveta. Še dandanes velja tako,  Benares Hindu University, lokalna univerza, je namreč med najbolj cenjenimi v celotni Indiji, stoletna tradicija učenja sanskrta ter z njim povezanih ved pa se nadaljuje v Sanskrit Vishvavidyalayi, edini tovrstni univerzi v državi.

Kaj hitro lahko dobiš občutek, da je vsaka druga stavba v Varanasiju tempelj, kar niti ni daleč od resnice. Vsakega od templjev spremlja legenda, mitična zgodba, ki govori o božjem posredovanju v življenje na Zemlji. Največ jih je seveda posvečenih bogu Šivi, nezanemarljivo število pa tudi boginji materi, Šivovi strašni družici. Kot Durga jezdi leva in se bojuje z demoni, kot Kali pa, ovešena z ogrlicami iz lobanj, zmaguje nad časom in smrtjo. Kali je med drugim vrhovna boginja tantrikov in simbolizira šakti, ženski princip narave.

Lahko bi pravzaprav rekli, da je cel Varnasi tempelj, kajti čaščenje in simbole božanskega najdeš na vsakem koraku. Šivo se časti v obliki lingama, faličnega simbola in korenine tega čaščenja segajo tisočletja nazaj v čas kulta plodnosti, kateremu so pripadali staroselci. Lingam namreč prikazuje moški spolni ud, zasidran v podstavku, ki ponazarja vulvo. Združenje moškega in ženskega principa, zavesti in energije. Mesto je naravnost posuto z lingami, od čisto majhnih, ob katere se skorajda spotikaš na svojih sprehodih,  pa do velikih in mogočnih, ki so ponavadi skriti v osrčju templjev. 

Najslavnejše svetišče v Varanasiju je Kashi Vishwanath Mandir, znan tudi kot Zlati tempelj. Ozke ulice, ki vodijo do njega, so zaradi množice romarjev praktično neprehodne. Sama si zaradi stroge procedure, skozi katero morajo nehindujci, nikoli nisem vzela dovolj časa, da bi si ga ogledala od znotraj. Našel me je neki drugi tempelj. Malo svetišče, eno od mnogih na bregovih Gangesa. Z mistiko nabita glasba, tako mogočna v svojem počasnem in skrivnostnem ritmu, me je zvabila, da sem pokukala skozi vrata stavbe, mimo katere sem vračala iz večernega sprehoda. Preko gostega dima dišečih palčk, preko zvoka mantre, ki je odmevala med ozkimi zidovi, sem na sredini kamnitega prostora ugledala Šiva Lingam, ob njem pa svečenika, moža s sivo dolgo brado in dolgimi sivimi lasmi. Kot da bi me prizor posrkal v neko drugo dimenzijo, sem stala tam, brez občutka za čas. Po dolgih trenutkih, izgubljenih v opojenosti čutov, sem se opogumila in stopila po blagoslov.

V Varanasi sem se vrnila že petkrat. Nekatere stvari se spreminjajo, druge ostajajo iste. Jaz se spreminjam, Varanasi pa je stalnica mojega življenja, kot nitka, ki me veže z mojim bistvom v trenutkih preobratov. V mestu, kjer naj bi imel vsak kvadratni meter svojo legendo, pišem svoje zgodbe. O ljudeh, ki so vedri, nasmejani,  ki ležerno žvečijo svoj paan in verjamejo, da si z Bogom delijo njegovo nebeško domovanje. O Pappuju, dečku z barvicami, ki je bil pred osmimi leti še raztrgan otrok ulice z rdečimi zobmi, danes pa, šarmanten dvajsetletnik, stresa modrosti o življenju. O deklicah z razglednicami, Aniti, Barki, Sonji in Moniki, ki tekmujejo za mojo naklonjenost. O Manulu, dečku, ki mi vsak večer proda cvetlice, da jih spustim po Gangi za dobro karmo moje družine. O otrocih, katerih duše so stare, saj njihovi pogledi izdajajo modrost, ki je ne premore eno samo življenje. O moji najljubši restavraciji na svetu, Shiva Cafeju, katere prijazno nepalsko osebje ves čas radostno popeva svoje himalajske pesmi. O ljudeh, ki svoje na videz nepomembno delo opravljajo veličastno- prodajalec arašidov, prodajalec jogurta. O Chai babi, sadhuju, ki z zgledom in svojim čajem uči da je delo največje čaščenje. O Ganesh Babi, sadhuju s slonjim obrazom, ki je kljub svoji hibi pokončen in globoko spoštovan mož, h kateremu se ljudje zgrinjajo po blagoslove. O biku Nandiju, ki kraljuje moji ulici in ustrahuje mimoidoče s svojimi mogočnimi rogovi. O kozici v adidas trenirki. O pohabljenem kužku z najprijaznejšim obrazom, ki je po čudežu še kar živ, iz leta v leto, saj ga vsi mimoidoči hranijo in branijo pred drugimi psi.  

 Varanasi. Benares. Kashi. Mesto luči. Starodavni zidovi njegovih stavb. Mistika jutranjih meglic, ki odstirajo sonce, to najstarejše božanstvo. Mogočna reka, ki čisti in prinaša odrešenje. In ljudje, tako veličastni in duhoviti v trudu vsakodnevnega življenja. Moje mesto, kjer sem izgubila srce samo zato, da se lahko vračam, znova in znova in se pretvarjam, da ga iščem.

Še link na Joga Portal: http://www.jogaportal.si/ziveti-z-jogo/345-varanasi-mesto-lui

Check photos here: http://zanacaroline.blogspot.com/2012/02/varanasi-city-of-light-2.html